točno en teden po operaciji

No minil je en teden po operaciji. Če sem čisto natančen manjka še nekaj ur, da bo res en teden. V tem času se je situacija močno izboljšala. Tudi počutje je boljše. Še zlasti je super, ker me manj boli vrat. No vrat ni posledica operacije pač pa klinčevega ležanja na postelji in premikanja iz kavča do kuhinje, iz kuhinje v posteljo, iz postelje na kavč. Skratka post operacijski sindrom. Le tega rešujem s kremo Pernaton in s pomočjo neke brinjeve kreme. Prva ima “nalogo” hlajenja in delovanja bolje na vnete in zategnjene mišice, druga pa ravno obratno. Brin lepo greje. Problem brina je le, da oddaja prav močen vonj. Kombinacija obeh krem dejansko funkcionira. Sicer ne vem katera bolje pa vseeno, bom kar nadaljeval v tej smeri, kljub temu, da ni prijeten vonj…

Dar govora se je povrnil. Barva glasu pa pravijo, da je bolj šarmantna. Sicer se sprašujem, če me želijo le nekoliko bolj pomiriti. Ker meni je moj glas obupen. Seveda je en razlog v tem, da takšnega glasu nisem navajen, druga stvar pa je v tem, da sem se svojega glasu navajal 37 let in ko sem se ga ravno navadil se barva le tega spremeni. No ja bomo videli, če pridemo, na staro barvo. Je pa občutek pri tem neprijeten, saj imaš občutek, ko govoriš, da imaš v grlu en velik cmok…

Danes dejansko prva noč brez tabletov proti bolečinam. Prvi razlog je v tem, da mi jih je zmanjkalo, drug razlog pa da je tudi bolje.

Spanje. Spanje je hudič. Ko si navajen spati po 6 ur na noč, včasih celo manj in se ob vsem tempu tudi lepo spočiješ, potem ne moreš več spati. Vse skupaj mi gre na živce….

Gor me drži povabilo na piknik, kjer mi bo kolega spekel verjetno čokolino na žaru. Sicer ne vem kako bo to naredil ampak pustimo se presenetiti. Piknik bo ta ali prihodnji vikend.

Druga stvar, ki me drži gor je, da bo kmalu boljše in da so bolečine končno ponehale. No ponehale pomeni, da so na ravni zmernega.

Tretja stvar, kar me gor drži je, da bom upam v tem času neaktivnosti privarčeval za bicikel. Saj vem da ne bo dovolj časa pa vseeno. Upanje umre zadnje. Predvidoma spomladi si bom omislil svojo prvo specialko. Vse kar sem do sedaj prebral in kar dobim komentarje na tele moje umotvore, vsi pravijo, da je to popolnoma nov način kolesarjenja. Jaz imam kolesarjenje rad. Ampak se naveličaš ves čas kolesariti v hrib, po drugi strani si pa želiš narediti tudi kak kilometer dlje, saj je z gorcom to presneto zoprno, ker pač nikamor ne gre. S specialko pa greš lahko precej hitreje in po cesti. Z gorcom je prav duhomorno po cesti vozit. Tako, da zdaj pregledujem, študiram, razmišljam o kolesih in komponentah. Ko sem pred leti (no že desetletji) kupoval in študiral kolesa, sem vedel vse. Celo poznal vse možne komponente. Danes pa je to precej zakomplicirano. Kaj je sploh dobro. A ne znajo delat enostavno treh vrst biciklov. Morali bi se imenovati BASIC, OPTIMUM in PREMIUM. Tako pa imaš najprej različne blagovne znamke, kjer ima vsaka svojo karakteristiko. Potem imaš različne materiale, ki se uporabljajo pri kolesih. V večini je to aluminij ali karbon. In potem imaš samo opremo. Kakšne prestave, kakšna kolesa, vilice, gume, sedež, pedalo. Na pedalih je tudi že cela znanost. Moral bi obstajati priročnik za telebane o nakupu kolesa…

Četrta stvar, ki pa se je veselim še posebej, da sem doma uporabil teror, moč prepričevanja in skratka moč očeta, da sem prepričal svojo ta starejšo hčerko, da bova skupaj hodila tečt. Tega se res veselim. Tako bom imel quality time svojo hčerko. Rad bi preživel več časa z njo. In ko bo ta mala hčerka nekoliko odrasla tudi z njo. Tako mislim, da bom “ubil” več muh na en mah. Upam, da bom vcepil mojim hčerkam prepričanje, da se jtreba za telo tudi nekaj narediti, hkrati pa pokazal, da se lahko s tekom prav prijetno sprostiš, narediš nekaj za telo, hkrati pa ti glava dela tudi bolje v šoli, v službi. Meni se je vsekakor uspelo na ta način spopasti s stresom. IN meni funkcionira. No po hčerkah je na vrsti žena… To bo posebno poglavje. Ko bo tole brala, se mi bo seveda smejala. Ampak bo tudi to en quality time za vse. Za našo celo družino. Na živce mi gre, ko pride vikend, da se držimo doma. Saj je res, da je tam največji mir, pa vseeno. Rabimo narediti tudi nekaj za sebe. Mraz ne sme biti ovira.

Matr, ko si takole doma in umiraš od dolgčasa, imaš čar razmišljat. Vedno sem pravil, da to ni preveč dobro, ker si potem postavljaš dostikrat tudi nerealne cilje in hkrati prideš do idej, ki niso ravno najboljše. Mislim, da se tudi nek pozitivizem tako konča.

Toliko zaenkrat o današnjem “bolniškem” dnevu.

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: