Letos je naše kampiranje bolj redko. No redkeje verjetno ne gre, ker potem bi zapisal, da letos nismo kampirali. Zaenkrat kaže, da bomo vsega skupaj odpirali naš Hotel na kljuki 2x, če ne štejem odpiranja doma, ko pripravljamo, pospravljamo. Žal pride tudi tak čas. Letošnje leto je posebno leto. Birma, konec osnovne šole, konec srednje šole, vpis na gimnazijo, vpis na faks, Maturantski ples, matura, okrogla praznovanja prijateljev,… in tako zmanjka vikendov. In to se nam tudi vsem pozna na utrujenosti, koncentraciji. Tako tudi ni veliko domišljije in energije za pisat. Tokratna govori o parkiranju.
Danes je dan ko poteka menjava gostov v kampu. In to pomeni, da je na sporedu opazovanje. Moja srnica bere knjigo. Pogled premakne le, ko opazuje kako pospravljajo. Pomembno ji je, da vidi, če vsi počistijo šotore, prikolice preden odrinejo. Čudi se, ker marsikatera družina ne naredi laboratorijskega čiščenja. Zmajuje z glavo in se huduje. Kako bo pa naslednjič, ko bodo kampirali. Pri nas mora biti vse klinično čisto. Ampak se tudi to spreminja. Letos nismo uporabili original podna, ki zadržuje vodo. Opogumili smo se. Sicer zdaj vsak dan gledamo vremensko napoved. Ta kaže, da bo, po izkušnjah iz preteklih kampiranj, tudi v tem obdobju, brez dežja. Na vremenski napovedi kaže same kugle (beri sonce). Temperatura se na dan, ko pospravljamo, spusti na 29. No, če bo ostalo pri tem.
Druga stvar, ki jo opazuje moja srnica je parkiranje. Skrbno je opazovala poljsko družino. Moški pripelje avto do šotora. Sledi zahtevnejši manever, ker mora parkirati hrbtno, da bodo lažje pospravljali v prtljažnik. Za volan se usede žena. Gre naprej. Mož ji pomaga navigirati. Vidim kako mu iz ušes piha jeza. Ženska stopi ven. Pogleda situacijo. On prižge cigaret. Se pogovori z bližnjim sosedom. Ženska se ponovno usede za volan. On ji navigira. Moja srnica skrbno opazuje. Tako, da je nihče ne vidi. In potem mi prijazno pove: Poglej kako prijazno ji on govori. Tipa gledam in vidim, da obupuje. Ne razumem kako je prepustil volan ženski. Mogoče pa je ona profesionalna voznica ali pa je enostavno zaradi ljubega miru prepustil volan njej. Verjetno je ocenil, da je bolje, če on navigira njej. Tako lahko bolj produktivno rešuje situacijo. Ji da bolj jasna navodila. Pri nas je to tako, da se moja srnica postavi točno na del, kjer je ne vidim in ne slišim. In ker je tako postavljena ji potem nekoliko bolj glasno rečem, da naj mi pove koliko imam še prostora. Običajno je postavljena tako, da tega prostora ne vidi. In potem dobim navigatorko številka dve. Ta tudi navigira. Ravno kontra od moje srnice. Tretja navigatorka se raje odstrani, ker trezno oceni situacijo, da ne bo dobro, če ona doda še tretji glas razuma. Torej imam dve navigatorki, senzorje v avtomobilu, običajno pa je prostora v manjših kampih minimalno za parkiranje. Koga poslušat? Če mlajšo navigatorko bo hudič v bajti, če srnico…
In tako on navigira njo. Ona uspešno parkira avtomobil tako kot so si zamislili. Očitek moje: Mirno ji pove. Ne pa tako kot ti meni, da se dereš. Jaz se ne derem, le glasneje ji povem, da me sliši. Tukaj v kampu imamo hordo škržatov. Le te komaj preglasimo. Ti hudiči se nikdar ne utrudijo. Se mi zdi, da so zmenjeni, ko eden zajame sapo, drugi začne. Moj glas je le močnejši. In potem moja srnica oceni, da se derem. Pa sploh ni res. Ona mene ne razume. Če je jaz ne vidim in komaj slišim, pomeni, da moram biti bolj glasen. Običajno se postavi v tist kot, ki mu rečemo mrtvi kot. In potem premikam glavo skozi okno kot žirafa, da jo vidim. Ne razumem kako ona ne razume, da je lažje če jo vidim. Poleg tega ima občutek, da jo potem vsi slišijo. Tudi tako bi jo tudi če govori potiho, saj je to takrat edina atrakcija v kampu. Mi smo zagotovo ena velika atrakcija. Ko se pripeljemo z našo kampletko in ko odkljukamo. No, ko najdemo (žena določi) pravi prostor začnemo odpirati. In takrat se mi zdi, da slišim odpiranje piva in pokanje kokic. Namreč začenja se ogled dopoldanskega filma – nas v glavni vlogi. Iz avta poskačeta hčerki, stopi strumno žena in na koncu še pes. In potem začenjamo vlačit in prtljažnika: Dva supa, ledomat, kovčke (poudarke na treh ženskah), žar. Iz kovčka na prikolici potegnem hladilnik (ni majhen), plinsko jeklenko. Takrat vidim kako ženske opazovalke grdo pogledajo svoje može. In kar vidim kaj jim govorijo oči: Poglej koliko robe imajo oni s sabo. Mi smo pa omejeni na minimum. In ves čas težiš, kako moramo vzeti manj robe.
Moja srnica tudi to vidi. Zadovoljna je. Pogleda me s tistimi očmi kjer vidim, da je ponosna name. Jaz je ne omejujem (čisto malo). Ona je zadovoljna ker toliko krame lahko vzamemo s seboj. Dejansko jo vsako leto manj. No odvisno od kampiranja. Imamo dva tipa opreme. Tisto za čez vikend (minimalno) in za na morje (ogromno).
Nadaljujemo s parkiranjem.
Ko ji rečem, da naj gre spredaj me grdo pogleda. Ker spredaj pač ne vidim milimetrov. Zadaj imam kamero, kjer vidim vse. Naslednjič moram kupiti avto, ki bo imel kamero še spredaj. Pa da ne govorim, kako me živcira piskanje senzorjev. Ta piska, ko imam vsaj še pol metra prostora, kot da bi bil pred steno. No enkrat tega nisem upošteval in takrat se je tam znašla ograja. In ravno smo šli iz tekme, ko so naši odbojkarji zmagali. Ampak to je že druga zgodba.
Hotel "Na kljuki" 
Komentiraj