Angel varuh

Sam verjamem, da imam angela varuha. Najraje imam v mislih, da je to moja mami, ki nas je zaradi bolezni zapustila pri mojih 8 letih.

Še danes mi pravzaprav ni jasno zakaj je odšla prezgodaj, morda pa sem letos dobil odgovor. Skrbi zame, za sestro in mojo družino. Tam zgoraj. Mojim otrokom sem večkrat povedal, da je za sončkom in gleda na nas. Gleda na svoji vnukinji in vnuka, kako se razvijajo, kako delujejo in skrbi za nas vse.

Hvaležen sem ji. Bolečina je še danes prisotna, ko sem jo izgubil, Danes razmišljam kako bi bilo, ko bi se družila, čuvala vnuka in vnukinji. Zagotovo bi jim pripovedovala kako je bilo v njenih časih, verjamem, da bi bilo danes precej drugače. Pa vseeno verjamem, da se je nekako žrtvovala, da sva s sestro postala večja borca, da stvari danes odreagirava drugače, kot bi jih sicer, saj sva bila brez nje, brez njenih objemov, brez njenih besed, brez tega, da te nekdo poboža po obrazu z mehkimi, nežnimi rokami.

Imava očeta. Vnuk in vnukinji imata dedka. Ta je bil špartanec. Živel svoje življenje. Ne morem reči, da nam je dosti manjkalo pa vseeno oče ni mati. Ima drugačno življenje. Tudi razumevanje je drugačno. Topline je manj.

In letos se je pokazalo, da naš angel varuh bdi nad nami. Letošnji dopust se je začel klavrno. Vstanemo ob drugi uri zjutraj. Ob treh je štart. Seveda, komando je treba spoštovat. Mudilo se nam je, da čimprej vidimo to lepo dalmatinsko morje, ki sem se ga leta izogibal do lanskega leta. Po vojaško pogledam na uro, ura je 2:00 zjutraj. Otroka v avtu, moja srnica že gleda če gorijo lučke na prikolici. In nič. Luči ne delajo. Itak sem pravi moški. Strokovno pogledam priklop na elektriko, ugotovim, da se je kabel (bele barve) snel. Potreboval sem praktično pet minut in prižgem, ponovno čekiranje in nič. Itak sem mojster in imam odgovor na vse stvari. Strokovno ugotovim, da je šla varovalka. Najdem novo varovalko. Kljub temu, da nisem bil v vojski, poznam scenarij NNNP (Nič Nas Ne sme Presenetiti). Ker sem strokovnjak za vse odprem prostor z varovalkami, kjer so manjkale le varovalke. Ni panike. Navodila in Google vse ve. Otroke sva poslala spat. Dobro uro sva iskala prostor v Passatu letnik 2018 z varovalkami. Našla. Varovalka je bila cela. Grrrr. Gremo gledat spet kabel. Nekaj premikam famozno bel kabel in se posveti. Bila je luč. Samo vezave niso bile prave. Še nekaj trenutkov, ki so trajali do pete ure zjutraj, ko se odpravimo na pot.

Dalmacija, naš izjemen kamp, dopust tako kot se za Dalmacijo spodobi. Ribe, izjemno morje, dobra družba ampak vse do četrtka.

Četrtek požar pri Grebaštici – med Šibenikom in Primoštenom. Čakamo, morda pogasijo. Kanaderji so v zraku. Gasilci se trudijo. Slišimo eksplozije. Kasneje ugotovimo, da gre za avtomobile. Voham dim in ogenj. Pričnemo pospravljat. Še dobro, da imamo Camp – let. Z mojo srnico sva prekršila vsa pravila, ki jih imamo ob koncu kampiranja. Običajno po dolgem kampiranju čiščenje in pospravljanje traja cca 2 uri. Treba je sčistiti in pospraviti vse. Mora se vse svetiti in ker je robe več kot običajno je to potrebno zložiti z natančnostjo lego kock, da vse, kar smo pripeljali, tudi odpeljemo.

Naš angel varuh je bil spet na delu. Pospravili in odpeljali smo iz kampa, ko so ognjeni zublji mahali s svojo močjo kakih 100 metrov stran. Saj nas je policija opozarjala vendar v navalu dela je niti nismo slišali. Tudi hitrost širjenja ognja smo narobe ocenili. Niti v sanjah si nisem mislil, da gre lahko tako hitro. Angel je poskrbel, da nas je pravočasno s svojo modrostjo opozoril, da smo bili pravočasno rešeni iz kampa ter, da nismo izpostavljali ne življenj, ne opreme nevarnosti.

Še posebej moram omeniti hčerki. Kljub temu, da imata s patafixom prilepljen telefon in je to njun edini stalni spremljevalec (za druge v moški obliki ne vem) sta dekleti neverjetno zrelo in mirno reagirali, pomagali. Tamala mi je namenila dve besedi ob kasnejšem postanku: Moj heroj. Ti dve besedi me stalno spremljata. Zakaj bi bil jaz njen heroj? Heroj je ona, heroj je njena sestra, heroj je moja žena. Kot uigran orkester smo hitro pospravili zavedajoč se, da zdaj ni čas za paniko, ni čas za iskanje kako bi bilo narediti bolje. Ob tem je bila ravno nasprotno nas francoska družina, kjer je njihov pubertetnik, ocenjene starosti 17 ali 18 let delal tako paniko, da sem razmišljaš, da bi mu fizično razložil, da zdaj ni čas za paniko, pač pa za mirno delovanje. Ampak to je bil njegov odziv. Staršem sem razložil, da naj pospravijo, da naj gredo proti Splitu in bodo našli kak drug kamp, kjer bodo lahko preživeli zaslužen dopust.

Prijatelji iz kampa, ki so svojo robo pospravili (oče in hčerka) so nam ponudili pomoč (Zala in Gregor velika hvala). Na srečo smo zaključevali, ker se smo postavili nov rekord pospravljanja manj kot eno uro. Tako smo rešili vse. Seveda nismo izzivali pa vendar. Marsikaj bi se lahko zgodilo.

Ustavili smo se po kake pol ure vožnje proti Splitu. Glava je bila zmešana, polna vtisov. Kaj bi se lahko zgodilo? Si niti ne predstavljam, da bi kdorkoli od bližnjih ali obiskovalcev kampa ostal tam. Vse je bilo ok. Ogenj se je praktično ustavil (zvedeli dan kasneje) praktično pred vrati kampa.

Nazadnje je bil naš angel na delu ravno v času neurij. Živimo na plazovitem območju, v hribu. Naša vas se nahaja v hribovju v Poljanski dolini.

V petek sem želel iti v službo. Ideja je bila, da vseeno poskusim ob 5:50 zjutraj. Angel me je znova opozoril in ostal sem doma. Če bi šel, bi šla z mano tavelka, ker dela v času počitnic. Ne predstavljam si, da bi ostal nekje na področju Poljan ali Škofje Loke. Tako smo z družino vsi ostali doma. Obvestili v službo in čakali. Pri nas na srečo ni bilo nič. Ob poplavah, naplavinah, porušenih mostovih, plazovih imamo neverjetno srečo, skoraj v središču Poljanske doline, ko dnevno migriramo v Ljubljano in nazaj.

Naš angel varuh nas čuva. Hvala ti moj angel, čeprav bi mi bilo ljubše, da bi te lahko objel.