Mrtve lučke…

Je bela cesta, spet je imela prav.

Odpravljamo se na dopust. Moja srnica predlaga, da prikolico pripnemo zvečer, da zjutraj ne bo dosti dela. Itak rečem, da bo ponoči deževalo, da ni smiselno. Sicer pa to ne pomeni dosti dela. Prikolico iz garaže in gremo.

Budilka ob 2.15. Na morje se gre sredi noči, da ni gneče na cesti in da ne postavljaš v vročini. Otroke zbudiva. Spijem kavico, pojem zajtrk, No tega nisem, ker nisem bil lačen. Potovalna nervoza je naredila svoje. Gremo v »naše« zatočišče v Dalmacijo. Komaj čakam, da prispemo. Ampak pred tem nas čaka še dobrih pet ur vožnje. Vojaška disciplina na kateri sem delal zadnjih osem let se pokaže kot uspešna. Vsi smo na broju 2.45. Prikolica ven. Priklopim elektriko. Žena zadaj preverja, če lučke delujejo. Zgodi se mrk. Ker ji nisem verjel, če zna pogledat delujoče lučke, preverim še sam. Čisti mrk. Le luna sije na polno. Njena svetloba pada na naš Hotel na kljuki, ki ne da nobenega znaka. Uprla se je.

Strokovno pogledam vtičnico na prikolici. Odprem. Vidim da je bela žička iztaknjena. Znova povežem. Prižgem avto. Počutim se heroja, ki je v trenutku rešil situacijo. Že vidim kako me bo moja srnica ljubeče objela, mi stisnila en velik cmok, mi dala eno veliko priznanje za moža leta. Ženi namignem, da naj gre pogledat lučke. Avto prižgem in še vedno mrk. Obsojajoče me pogleda. Luna je tako svetila, da sem videl razočaranje v njenih očeh. Nič ne bo s priznanjem. Nič ne bo z velikim poljubom.

Ampak ni panike.

Ker sem strokovnjak za elektriko, po izobrazbi ekonomist, pokroviteljsko pokažem, da obvladam situacijo. Problem je v varovalkah, ki jih seveda najdem v zalogi v kleti. Moja žena seveda poskuša najti v svojih rezervnih škatlicah z žarnicami, ampak itak ne najde. Klasika. Kdaj je pa še žena našla varovalke?

Odprem prostor za varovalke v avtu. Itak sem strokovnjak za avtomobile, med drugim. Ura je 2.50. In tam ni prostora z varovalkami. Jebeni strokovnjaki na VW so se odločili, da bodo spremenili pozicijo varovalk v kabini. Srce mi pade v hlače. Kje je zdaj ta prekleta škatla. Grem po navodila. Ker vsak moški ima zato ženo, da mu reče, da poglej v navodilih. Ker je avto uvožen so navodila seveda v nemščini. Pomislim na moji krasni hčerki, ki se učita nemško že nekaj let. Njuna nemščina je bistveno boljša saj sta izdelali že nekaj razredov nemščine. Zatem se spomnim, da je nazadnje tovrstni projekt prevajanja iz nemščine pokazal, da je moja nemščina bistveno boljša kot njuna. Z mojo srnico gledava slikce, kot bi bral strip. Ugotovim, da švabi ne znajo delat navodil za bralce stripov. Nisva našla. Ura je 3.00.

Otroke pošljem spat, da ne gledam razočaranja v njunih očeh.

Skoraj celo uro sva porabila za YOU TUBE navodila, ker pač You Tube Google vse znata. Ura je 4.00. Zdaj bi moral biti že izven Ljubljane. Mi pa še doma. Najdeva končno k… prostor za varovalke, ki ga ne znava odpret. Ob 4.10 končno odprem predal z varovalkami. Pri Passatu Variant se nahaja za levim predalom pod volanom. Pogledam katera varovalka je prava. Prava je 15A – modra, Potegnem ven, pogledam in ta sovražnica je cela. Torej ni problem v varovalki. Prižgem avto. Mogoče se je prikolica premislila. Žal še vedno mrk.

Ura je 4.20. Grem še 1x pogledat vtikač na prikolici. Poznavalsko ugotovim, da sem narobe zvezal. Poskusim še 1x. HEUREKA!!! Luči de prižgejo. Samo že smerniki ne delajo. Groza. Razdrem še 1x. Pregledam vse žičke. Vse dobro nameščene. Poskusim še 1x. Klinčevi smerniki še vedno ne delajo. Ura 4.50. Po ponovnem poskusu, kjer sem že imel v mislih novo rešitev – klic mojega »mehankarja« ob 8.00 zjutraj. Zagotovo bo vesel. Navdušen. Sam pa se bom počutil kot popolnoma nesposoben, da ne znam niti najmanjšega problema rešit. Spet se spomnim, ko montiram lučke v stanovanju. Elektrika ni in ni hotela prižgati novih lučk. Še sosed, handy man, je prišel pomagat. Me vprašal če sem vklopil stikalo. Itak, da mu poznavalsko odgovorim, da stikalo nima veze. S strokovnim orodjem izmeri elektriko. Elektrike v žicah ni. Nekje se je precvikalo. Odide. Nič mi ni bilo jasno. Vseeno poskusim stikalo. Luč zagori.

Vtikač na prikolici spet razdrem. Ven vzamem k…. belo žico. Ponovno povežem. Poskusim. Lučke delajo. Tudi smerniki. Juhej. Žena me pogleda zaljubljeno kot da sva prvič na zmenku. Počutim se kot heroj, ki je rešil zelo zapleteno situacijo. Kdo drug, če ne jaz. Ura je 5.00. Z urnimi nogcami odšiba mojja srnica po otroke. Otroci zbujeni. V očeh vidim občudovanje. Objem prve, objem druge. Cmok na lica od obeh. Očka, ti si heroj.

In že se peljemo proti Dalmaciji z dvourno zamudo…

Slikc ni, sem bil preveč besen, da bi slikal.