Padec

Vstal zjutraj malo pred šesto uro. Opravil vse potrebno (wc, umit,…) in ob 6:30 zaštartal poti Blegošu. Čas dokaj v redu. Potreboval sem 40 minut do vrha. Noge še niso navajene hriba. Ampak vseeno je šlo dobro.

No potem koča in moj klasičen zajtrk na Blegošu. Čaj in ocvirkovca. Ni boljšega. To je pravi balzam za dušo in želodec. Prav razmišljam ali je lakota tista, ki doda še dodaten okus ali pa je res tako dobra. V koči vpis v knjigo… srečam sovaščana in jo ucvreva dol. Tokrat po bližnjici. Mislil sem si, da bova šla počasi… Nisem vedel, da tudi on teče. In začne teči hudič. In seveda tečem tudi jaz. Med tekom se pogovarjava. To pomeni, da nisem čisto zanič. Lepo greva in potem. Bum, tresk,… v skalah. Matr vola!!! Raztrgal hlače, raztrgal mojo super jakno za tek in seveda poškodba kolena in poškodba komolca. Še dobro, da sem imel s seboj palice, da sem počasi odšepal po hribu navzdol. Bal sem se edino kaj se bo zgodilo, ko se bom ohladil. Zanimalo me je koliko bo bolelo… Pridem domov, stuširam, žena oskrbi rano. In čakam. Kdaj bo hudič začelo boleti kot …. No boli. Ampak ne preveč. Koleno ni fuč. Vsaj ne kaže. Je pa verjetno ideja po ponovitvi treninga jutri zjutraj splavala po vodi. Vseeno bo potrebno počakati, da se rana vsaj malo zacelo in da koleno splahni, ker je nekako čudno narasel. Kot bi žena… no pa ni… Skratka koleno imam malo oteklo. V banji sem delal primerjalno analizo koliko je koleno otečeno. Na srečo ne zgleda, da bi potreboval kakšno pravo medicinsko oskrbo. Vsekakor pa je padec odpeljal danes moj kolesarski trening….