Supanje je zakon

Supi so pomemben del opreme, tako kot so bila kolesa. Ko gremo na kampiranje (tisto, ta daljše) so SUPI pomemben del opreme. S seboj vzamemo dva supa. Vzameta kar nekaj prostora. Ob žaru, plinski jeklenki, hladilniku, ledomatu in kup druge navlake moramo stlačit v prtljažnik še dva supa. Tista, ta velka. Eden je moj, drugi je od mlajše.

Podobno je bilo s kolesi. S seboj smo povsod na kampiranje vozili kolesa. Štiri, da ne bo pomote. Namreč vsakemu članu družine pripada svoj. Poleg tega smo s seboj vozili še pasjo košaro. Seveda naš pasji član družine tudi ne bo ostal doma. Nemalokrat je bil postopek sledeč:  Najprej na streho prtljažnike za kolesa, sledi pumpanje koles, nameščanje na streho, pregled, da je vse ustrezno namontirano. Dodatno seveda ključavnice, da jih ne bodo odtujili. Ko smo prispeli na lokacijo je sledilo odstranjevanje koles iz strehe, postavitev koles ob kako bližnje drevo, zaklepanje s ključavnico. Ko je bilo dopusta konec, je sledilo ponovno odklepanje koles, nameščanje le teh na streho, preverjanje varnosti,… Zoprno je le to, da so bila kolesa postavljena ob drevo identično kot prvi dan. Namreč nihče jih ni uporabljal. Če je bila sreča, se je kdo od članov zapeljal kakih 200 metrov do obale in nazaj. Zdaj koles ne nameščam več. Razlog, uraden je sicer, ker nimamo kje kolesariti, ker smo blizu glavne ceste, neuraden, ker se nam ne ljubi kolesariti.

Sam razmišljam o nakupu gravel kolesa. Mi je res zanimiv. Verjetno do nakupa ne bo prišlo, ker bo to odlično obešalo za oblačila.

Eno leto je bil naš drzen plan, da bomo nosili s seboj skiroje. Šli smo v Bohinj. Iz kampa Danica smo naredili drzen podvig do jezera po krasni kolesarski stezi. Skiroji so sedaj v garaži. Nismo jih več uporabili.  Čakam, da bodo moji otroci imeli svoje otroke. Skiroje bom podtaknil njim.

Sicer ni kampiranje pa vendar. Imamo tudi sobno kolo. Res je super obešalo za vrečke. Njegova uporabna vrednost je izjemna. Nič se ne pritožuje. Zdaj je v kleti. Služi istemu namenu. Ko smo se odločili, da kupimo očetu sobno kolo, sem mislil, da bo to rešitev za našega. Ni bila. Smo kupili novega. Dolga leta je služil kot držalo za vrečke na balkonu. Zdaj pravi, da vsak dan goni 20 min. Samo enkrat bi rad to videl.

Vrnimo se k našim supom. Supi so v prtljažniku. Na srečo imamo električno tlačilko, da jih enostavno napihnemo. Torej tega ne delamo skupaj ampak sam. Torej napihnem supe. Lepo postavim k šotoru. Hčerka se potrudi, da svoj sup opremi z varnostno vrvico, sestavi veslo. IN damo supe na ogled. Zgledamo športni. Čeprav z našim stasom nismo nič kaj športnega izgleda. Seveda z izjemo mlajše, ki redno trenira rokomet. Okolica jih občuduje. Res sta neverjetna supa. Zgledata čista, urejena, skrbno oskrbovana. Verjetno je razlog tega, ker sta bila letos v vodi vsega skupaj 1x. Le enkrat sva uspela presupati eno kratko dolžino (cca eno urni izlet). Potem sta bila postavljena na sušenje in ogled drugim. Danes, skoraj pred odhodom domov, sva supa očistila iglic, ki so padale na njiju. Ju spraznila in vzorno pospravila v nahrbtnik. Razmišljam, da bi supe peljal v Prekmurje – našo vikend rezidenco, namreč v kleti nam že zmanjkuje prostora. Ampak kaj pa če me prime, da bi šel supat v Bohinj? Ali pa na kakšno drugo jezero v bližini (Zbilje, Trboje, …). Hm. Moram razmislit.